ESTETSKE LASTNOSTI LESA
V sodobnem času predstavljajo poleg izvora in obnovljivosti lesa pomembno prednost pri izbiranju predvsem njegove estetske lastnosti. Estetske lastnosti označujejo lepoto lesa, njegovo teksturo, barvo, sijaj in vonj.

LESNA TEKSTURA
Tekstura lesa je značilna za drevesno vrsto in je zato pomemben ključ za določanje vrste lesa.
Poimenovanje različnih tekstur je potrebno zaradi natančnejšega opisa ter lažje določitve in izbire lesa, predvsem furnirjev. Predstavljenih je nekaj najpomembnejših tekstur lesa, razdeljenih v dve kategoriji:

• teksture v lesu z bolj ali manj pravilno zgradbo in rastjo
  tekstura radialnega prereza
  progasta tekstura
  zrcalna tekstura
  tekstura tangencialnega prereza
  tekstura prečnega prereza
  neizrazita tekstura
  
  

• teksture kot posledica raznih rastnih anomalij
  rebrasta tekstura
  ikrasta tekstura
  tekstura ptičjih oči
  
  

Izraz lesna tekstura ima zelo širok pomen. V širšem pomenu je tekstura lesa videz, ki ga lahko opazujemo na gladko obdelanih lesenih površinah. Na teksturo lesa vplivajo različni dejavniki:

• anizotropija lesa *
• specifična anatomska zgradba lesa
• prirastne značilnosti (npr. širina branik)
• potek lesnih vlaken
• optični učinki (npr. barva lesa)
• nepravilnosti v rasti itd.

*Anizotropija je pojav, da imajo nekatere snovi v raznih smereh različne fizikalne lastnosti. Anizotropija lesa je posledica pretežno aksialno usmerjenih lesnih celic in priraščanja v kolobarjih. Da je les anizotropen material, lahko vidimo na njegovih glavnih treh prerezih: radialnem, tangencialnem in prečnem.

Tekstura radialnega prereza
je vzorec lesa, viden na radialnem prerezu. Vzdolžne, vzporedne proge so vidne prirastne plasti. Zaradi enakomerne porazdelitve lesnih tkiv imajo leseni elementi s tako teksturo boljše obdelavne lastnosti, predvsem dimenzijsko stabilnost.



Progasta tekstura
Tekstura radialnega prereza je progasta zaradi izmenično zavite rasti, opazujemo jo lahko pri številnih tropskih lesovih.



Zrcalna tekstura
Z rezom  v radialni smeri oz. smeri lesnih trakov prerežemo trakove po njihovi širini ter dolžini, kar lahko opazujemo kot svetleče lise ali zrcala. Sredinske ali radialne deske imenujemo zaradi teh trakov tudi bleščice.

Tekstura tangencialnega prereza
je vzorec, viden na tangencialnem prerezu lesa, z značilnimi pasovi v obliki narobe obrnjenih črk U in V. Zanimive vzorce tangencialne teksture lahko opazujemo na bočnicah ali tangencialnih deskah.



Tekstura prečnega prereza
je vidna kot koncentrični krogi, ki jih zarisujejo letnice kot vidne meje med dvema branikama. Prečni prerez pri iglavcih ima zelo izrazito teksturo, ki je posledica barvnega kontrasta med ranim in kasnim lesom. Pri venčasto poroznih listavcih so prav tako vidni izraziti koncentrični krogi. Zanimiv vzorec na prečnem prerezu lesa je lahko tudi posledica rasti: zavita rast in valovitost.



Neizrazita tekstura
Tekstura brez izrazitih barvnih ali optičnih učinkov je značilna za listavce, ki so barvno enolični s pretežno ravno rastjo. Tekstura je neizrazita na kateremkoli prerezu. Drevesni vrsti s takšnimi značilnostmi sta lipa (na sliki) in topol.

Rebrasta tekstura
Valovit potek vlaken v tangencialni ravnini se kaže kot rebrasta tekstura na radialnem prerezu. Najdemo jo lahko pri javorju, jesenu, …



Različne kombinacije zavite rasti in tangencialne valovitosti lahko opazujemo kot:
plamenasto, marmorirano, pisano teksturo, teksturo pretrganih prog, teksturo čebeljih kril, moire, pommele, žuljasto in prešito teksturo.



Ikrasta tekstura
je posebna tekstura, ki jo lahko opazujemo pri bulah na deblu, koreninskem vratu ali na koreninah. V pogovornem jeziku jo imenujemo mazer. Zanjo so značilne drobne krožne teksture z grčicami v sredini. Bule z ikrasto teksturo lahko najdemo pri nekaterih listavcih: hrastu, jesenu, topolu, orehu, brestu in številnih tropskih drevesnih vrstah.

Tekstura ptičjih oči
Na mestih, kjer je bilo delovanje kambija moteno, upočasnjeno ali prekinjeno, nastanejo drobne ugreznine, ki dajejo tangencialnemu prerezu značilno teksturo ptičjih oči. Takšno teksturo lahko opazujemo na tangencialnih prerezih pri nekaterih vrstah javorja.



BARVA LESA
Izdelki iz lesa s svojimi toplimi barvami, mehkim, prijetnim otipom in zamolklim, plemenitim leskom ustvarjajo prijetno, harmonično, za bivanje prijazno okolje. Vzorci, ki jih zarisujejo različne teksture lesa, so enkratni in neponovljivi. Z izbiranjem in kombiniranjem različnih barv in tekstur lesa lahko ustvarjamo izvirne likovne kompozicije kot prave oblikovalske mojstrovine.
Barva je občutek, ki ga v očesu povzroči elektromagnetno valovanje z valovnimi dolžinami vidne svetlobe (380 – 750 nm).-
Različne drevesne vrste imajo različne barvne odtenke od belih preko rdečkastih in rjavih do črnih tonov. Na barvni odtenek lesa vplivajo:

• drevesna vrsta,
• anatomske značilnosti,
• fizikalne lastnosti (npr. vlažnost)
• kemične  lastnosti,
• položaj v drevesu, 
• rastišče,
• način obdelave,
• prerez,
• vrsta svetlobe in njen vpadni kot idr. 
  
  

Barvni odtenek se lahko spreminja znotraj ene drevesne vrste, celo znotraj enega drevesa.  Veliko odstopanje barve primerka od običajne barve določene drevesne vrste štejemo za napako, ki zmanjšuje kvaliteto lesa.
Drevesno vrsto vedno opišemo z več značilnimi barvnimi odtenki, v primeru vrst z obarvano jedrovino ločeno za beljavo in jedrovino. V spodnji tabeli so drevesne vrste razvrščene glede na najbolj pogost in tipičen barvni odtenek jedrovine.

Barva lesa se spreminja pod vplivom različnih zunanjih dejavnikov:

• sončne svetlobe – les pod vplivom svetlobe in ultravijoličnih žarkov potemni oz. porumeni. Posebej lahko to opazimo pri drevesnih vrstah s svetlim lesom;
• vremenskih pojavov: dež, sneg, sonce – les posivi. Lesene zgradbe, strehe, ograje in drugi leseni izdelki, ki so nezaščiteni na prostem, dobijo sčasoma značilno sivo barvo;
• kovin in drugih snovi, ki reagirajo z ekstraktivnimi snovmi v lesu in le-ta zato spremeni barvo (npr. hrast potemni zaradi reakcije s taninom).
  
  

Barvo lesa lahko spreminjamo tudi v procesu predelave in obdelave lesa z različnimi postopki, kot so parjenje, segrevanje, beljenje, luženje, barvanje (npr. parjena bukev pordeči).

SIJAJ LESA
Sijaj je videz, ki ga daje površini odbijanje svetlobe.
Sijaj lesa je odvisen od drevesne vrste, anatomskih značilnosti, fizikalnih in kemičnih lastnosti, načina obdelave ter prereza.
Anatomske značilnosti lesa kot so velikost anatomskih elementov, delež parenhimskih celic, vsebnost smole in drugih snovi, na sijaj močno vplivajo. Les ima večji sijaj na vzdolžnih prerezih. Na radialnem prerezu lesa so prerezani lesni trakovi po vsej površini. Zaradi značilne anatomske zgradbe imajo lesni trakovi visok sijaj. Radialne prereze drevesnih vrst, ki imajo številne in / ali zelo velike lesne trakove, imenujemo tudi bleščice. Izrazit sijaj na radialnem prerezu imajo npr. javor, bukev, hrast, brest, robinija. Les nekaterih drevesnih vrst ima neizrazit sijaj, npr. les iglavcev, ali pa ga sploh nima, npr. topolov, hruškov les. Pomemben vpliv na sijaj lesa ima tudi gladkost obdelave. Skobljane površine se bolj svetijo kot brušene.
Seveda je sijaj lesne površine odvisen tudi od načina površinske obdelave in vrste sredstva, ki smo ga uporabili.

VONJ LESA
Les ima zelo raznoliko kemično sestavo. Ekstraktivne snovi predstavljajo manjši del kemičnih sestavin lesa, a pomembno vplivajo na nekatere njegove lastnosti kot so barva, trajnost, vonj, …
V zraku razpršene kemične snovi, ki izhlapevajo iz lesa, vzdražijo naše vohalne organe in nam vzbujajo občutke, ki so lahko prijetni ali pa tudi ne. Intenzivnost vonja je odvisna od vrste in vlažnosti lesa, temperature okolice itd. S sušenjem in staranjem lesa intenzivnost vonja oslabi. Vonj lesa moramo upoštevati pri izbiri lesa za različne izdelke. Lesove s prijetnim vonjem uporabljamo za izdelavo okrasnih izdelkov, stenskih oblog, pohištva. Za leseno embalažo, posodo in pripomočke pri pripravi hrane običajno izbiramo lesove z neizrazitim vonjem. Iz lesa nekaterih drevesnih vrst izdelujejo kroglice za zaščito pred molji, ker jih njihov vonj odganja. Značilen prijeten vonj imajo lipovina, oljčni les in les iglacev, ki vsebujejo smolo – smrekovina, borovina, cedrovina, macesnovina.

LITERATURA

1. -- 1988: Holz-lexikon. Stuttgart: DRW Verlag
2. Polanc, J. in I. Leban. 2004: Les – zgradba in lastnosti. Ljubljana: Lesarska založba.
3. Torelli, N. 1990: Les & skorja. Ljubljana: Biotehniška fakulteta, VTOZD za lesarstvo.
4. Wagenführ, R. 1996: HOLZ Atlas. Leipzig: Fachbuchverlag.